LCD tehnika

Segrevanje ene same diode je resda skoraj zanemarljivo, toda za zaslon ločljivosti 1000x1000 pik bi jih potrebovali okrogel milijon. Pri tako veliki številki pa postane segrevanje velik problem, s katerim so se morali v začetku spopadati celo izdelovalci prvih zaslonov LCD z ločljivostjo okoli 320x200 pik. Ko so prišli zasloni s tekočimi kristali (LCD), so tako rekoč v hipu preplavili svet, čeprav je bila skoraj edina njihova prednost ta, da so porabili neprimerno manj energije, poglavitna slabost pa majhen kot gledanja in slab barvni kontrast.
V zadnjih letih so sicer z novimi tehnologijami (npr. TFT) večino pomanjkljivosti LCD odpravili, a kljub temu ostaja vidni kot nerešen problem. Hkrati zasloni LCD ne oddajajo svetlobe, zato potrebujejo odzadnjo osvetlitev, ki pogosto ni povsem enakomerna, zato je slika na robovih slabša.
Pomemben napredek pri izdelavi svetlečih diod z manjšo porabo energije je prineslo odkritje polprevodnih plastičnih materialov. Šele pred približno petnajstimi leti sta Steve Van Slyke in Čing Tang iz laboratorija podjetja Kodak odkrila, da je mogoče iz sestavljenih polimerov izdelati tudi svetleče diode z visoko svetilnostjo (OLED). Vendar prvi prototipi niso imeli niti visoke svetilnosti, niti vzdržljivosti, niti dobrega izkoristka električne energije, da bi bili komercialno zanimivi. Šele po dolgoletnem napornem delu je strokovnjakom naposled uspelo bistveno izboljšati lastnosti organskih diod.
Prve izdelke z zasloni OLED, predvsem mobilne telefone, lahko zato v naših trgovinah pričakujemo že prihodnje leto. V prihodnjih desetih letih pa se lahko nadejamo celo velikih stenskih televizorjev, katerih zaslone bo mogoče po uporabi zviti, podobno kot filmsko platno.

Samskost je tudi razkošje

Za nekatere je samski stan prosta izbira, drugim naključje ali splet okoliščin, morda so se vdali v usodo ali pa gre za posledico izbirčnosti, narcizma, lenobe, celo egoizma. Ne glede na vzrok, dejstvo je, da se za samostojno pot skozi življenje odloča vse večljudi. V številnih državah se je prijel angleški izraz »single«, kar pomeni sam, samski, neporočen. In če je okolica še pred nekaj leti običajno označevala samsko žensko za staro devico, neporočenega moškega proti štiridesetim imela za čudaka, ločenko ali ločenca pa vredna usmiljenja, danes ni več tako. Samski so preprosto ljudje, ki so se hote ali nehote odločili za enočlansko družino in svobodo. Bodisi v srcu, umu ali pa v duši.

Hermina: iščem popolnost

»Dijaška in študentska leta sem preživela po domovih, torej v nekakšni skupnosti. Ko sem se preselila na svoje, sem ugotovila, da mi je tako zelo všeč in sem si tega pravzaprav vedno želela.« Tako začenja svojo pripoved novinarka in urednica revije Bonbon Hermina Kovačič, 35-letna zaprisežena zagovornica samskega življenja. Za sabo ima štiriletno izkušnjo skupnega življenja s partnerjem. Razmerje je končala, ker ni bilo tako, kot je želela. »Za partnersko zvezo bi se lahko odločila le z moškim, s katerim bi se ujemala v vseh pogledih – seksualno, duhovno in intelektualno. Iščem nekakšno popolnost, kar pravzaprav počnemo vsi. Mislim, da sem že dovolj stara in mi ni treba popuščati in sprejemati polovičnosti. Vem, da si zaslužim več, in tudi sama lahko dam več.« Pravi, da je precej trmaste narave in je dokaj samosvoja ženska. »Morda sem tudi malce egoistična in zelo težko sklepam kompromise. Z leti sem ugotovila, da mi je prijetno živeti sama, ker hočem svoj mir.«