Za nekatere je samski stan prosta
izbira, drugim naključje ali splet okoliščin, morda so se vdali v usodo ali pa
gre za posledico izbirčnosti, narcizma, lenobe, celo egoizma. Ne glede na
vzrok, dejstvo je, da se za samostojno pot skozi življenje odloča vse večljudi. V številnih državah se je prijel angleški izraz »single«, kar pomeni
sam, samski, neporočen. In če je okolica še pred nekaj leti običajno označevala
samsko žensko za staro devico, neporočenega moškega proti štiridesetim imela za
čudaka, ločenko ali ločenca pa vredna usmiljenja, danes ni več tako. Samski so
preprosto ljudje, ki so se hote ali nehote odločili za enočlansko družino in
svobodo. Bodisi v srcu, umu ali pa v duši.
Hermina: iščem popolnost
»Dijaška in študentska leta sem
preživela po domovih, torej v nekakšni skupnosti. Ko sem se preselila na svoje,
sem ugotovila, da mi je tako zelo všeč in sem si tega pravzaprav vedno želela.«
Tako začenja svojo pripoved novinarka in urednica revije Bonbon Hermina
Kovačič, 35-letna zaprisežena zagovornica samskega življenja. Za sabo ima
štiriletno izkušnjo skupnega življenja s partnerjem. Razmerje je končala, ker
ni bilo tako, kot je želela. »Za partnersko zvezo bi se lahko odločila le z
moškim, s katerim bi se ujemala v vseh pogledih – seksualno, duhovno in
intelektualno. Iščem nekakšno popolnost, kar pravzaprav počnemo vsi. Mislim, da
sem že dovolj stara in mi ni treba popuščati in sprejemati polovičnosti. Vem,
da si zaslužim več, in tudi sama lahko dam več.« Pravi, da je precej trmaste
narave in je dokaj samosvoja ženska. »Morda sem tudi malce egoistična in zelo
težko sklepam kompromise. Z leti sem ugotovila, da mi je prijetno živeti sama,
ker hočem svoj mir.«
