Segrevanje ene same diode je resda skoraj zanemarljivo, toda za zaslon ločljivosti 1000x1000 pik bi jih potrebovali okrogel milijon. Pri tako
veliki številki pa postane segrevanje velik problem, s katerim so se
morali v začetku spopadati celo izdelovalci prvih zaslonov LCD z
ločljivostjo okoli 320x200 pik. Ko so prišli zasloni s tekočimi kristali
(LCD), so tako rekoč v hipu preplavili svet, čeprav je bila skoraj
edina njihova prednost ta, da so porabili neprimerno manj energije,
poglavitna slabost pa majhen kot gledanja in slab barvni kontrast.
V zadnjih letih so sicer z novimi tehnologijami (npr. TFT) večino
pomanjkljivosti LCD odpravili, a kljub temu ostaja vidni kot nerešen
problem. Hkrati zasloni LCD ne oddajajo svetlobe, zato potrebujejo
odzadnjo osvetlitev, ki pogosto ni povsem enakomerna, zato je slika na
robovih slabša.
Pomemben napredek pri izdelavi svetlečih diod z manjšo porabo energije
je prineslo odkritje polprevodnih plastičnih materialov. Šele pred
približno petnajstimi leti sta Steve Van Slyke in Čing Tang
iz laboratorija podjetja Kodak odkrila, da je mogoče iz sestavljenih
polimerov izdelati tudi svetleče diode z visoko svetilnostjo (OLED).
Vendar prvi prototipi niso imeli niti visoke svetilnosti, niti
vzdržljivosti, niti dobrega izkoristka električne energije, da bi bili
komercialno zanimivi. Šele po dolgoletnem napornem delu je strokovnjakom
naposled uspelo bistveno izboljšati lastnosti organskih diod.
Prve izdelke z zasloni OLED, predvsem mobilne telefone, lahko zato v
naših trgovinah pričakujemo že prihodnje leto. V prihodnjih desetih
letih pa se lahko nadejamo celo velikih stenskih televizorjev, katerih
zaslone bo mogoče po uporabi zviti, podobno kot filmsko platno.
